Župnija sv. apostola Petra v Preddvoru skozi čas

dr. Jure Volčjak

Najstarejša preddvorska cerkev naj bi imela status lastniške cerkve. Delovala je v okviru pražupnije sv. Kancijana in tovarišev v Kranju. Konec 10. ali v začetku 11. stoletja naj bi jo postavili savinjski grofje, podedovali pa grofje s Šumberka iz rodu sv. Heme Breško-Selške, tudi Krške (ok. 973–1045), za potrebe svojega, danes izginulega in listinsko nedokumentiranega »Starega dvora« na desnem bregu reke Kokre. Kasneje je bil zgrajen »Novi dvor« (curtis, que dicitur Niwenhouen), ki ga je cistercijanskemu samostanu v Vetrinju (Viktring) podelil njihov redovnik Engelbert leta 1147. To se je zgodilo v času, ko se je koroški vojvoda Bernard I. Spanheimski († 1147) udeležil druge križarske vojne (1145–1149). Ta dvor je skupaj s posestjo v Špitaliču v Tuhinjski dolini predstavljal jedro novega vetrinjskega ozemlja na Gorenjskem.

Cerkev v Preddvoru, še brez navedbe patrocinija, se v zgodovinskih virih prvič omenja 1. aprila 1154. Tega dne je oglejski patriarh Peregrin I. (1130/32–1161) v Ogleju dal spisati listino, s katero je opatu Eberhardu (1143–1157) in vetrinjskemu samostanu podelil cerkev v Preddvoru, tri njene kmetije, kmeta z imenom Kasne skupaj z njegovimi sinovi in hčerami ter preddvorski cerkvi pripadajočo cerkev v Tupaličah z desetinami in drugimi pravicami (ecclesiam quandam aput Niwenhouen et tres mansos eiusdem ecclesie et rusticum quendam Chasnut nomine cum filiis et filiabus suis et alteram ecclesiam aput Tupalich ad predictam ecclesiam pertinentem cum decimariis ac ceteris iusticii ad eam pertinentibus). Obe navedeni cerkvi je imel dotlej v lasti Ulrik, škof v Trevisu, brat Majnharda Šumberškega. Temu je oglejski patriarh v zameno za izgubljeno posest podelil cerkev v Mošnjah. Patriarh je vetrinjskim redovnikom podelil v last tudi vso desetino njihove preddvorske pristave ter tudi desetino vseh kmetij, ki so jih že imeli ali jih bodo šele pridobili na ozemlju oglejskega patriarhata.

Patrocinij preddvorske cerkve – sv. apostol Peter – se prvič omenja v listini iz leta 1217 (super altare sancti Petri in grangia [eorum que N]uwenhouen [nun]cupatur), s katero je istrski mejni grof Henrik II. Andeški (1204–1228) vetrinjskemu samostanu podelil kmetijo v Tupaličah, tamkajšnjega čevljarja Janeza s sinovi in hčerami ter še osem drugih podložnikov njegovega sorodstva.

Status preddvorske cerkve že od prve omembe dalje ni bil jasno določen. Med cerkveno-upravno reformo oglejskega patriarhata v 12. stoletju preddvorska cerkev ni bila preoblikovana v patronatno župnijo, zato je kranjski župnik hitro posegel v jurisdikcijo vetrinjskega samostana. Prišlo je do sporov, ki jih je 15. decembra 1226 razrešil oglejski patriarh Bertold II. Andeški (1218–1251), katerega sorodniki so imeli sedež v Kamniku. Po tej razsodbi je vetrinjski samostan smel obdržati preddvorsko cerkev in pravico do postavitve svetnega duhovnika, patriarh pa je kranjskemu župniku potrdil vse desetine. Določil je tudi, da preddvorski duhovnik sme krščevati, spovedovati in druga cerkvena opravila vršiti le za podložnike vetrinjskega samostana, ki si je tekom desetletij v okolici Preddvora pridobil precej obsežno zemljiško posest.

Transsumpt listine oglejskega patriarha Bertolda II. Andeškega iz leta 1226 z razsodbo spora med kranjskim župnikom in cistercijanskim samostanom Vetrinj glede desetine in kapele v Preddvoru. (ARS, SI AS 1063/113, 1342 januar 2., Oglej)

Leta 1296, ko je nastal t. i. papeški desetinski seznam, je v Preddvoru deloval le menih na Novem gradu (monachus in Newenburch). Vetrinjski samostan je jurisdikcijo nad preddvorsko cerkvijo izgubil nekje do leta 1342. V tem času je kranjski župnik v Preddvoru ustanovil vikariat, ki je prvič nedvoumno izpričan leta 1477 (in sancto Petro prope Kramburgam).

Kdaj se je vikariat v Preddvoru nedvoumno preoblikoval v samostojno župnijo, raziskovalci zaenkrat še niso ugotovili. Preddvorski vikar se je zelo hitro osamosvojil enkrat po letu 1507 oziroma 1511, ko je bila kranjska pražupnija iz oglejskega patriarhata vključena v ljubljansko škofijo, ljubljanski škof pa je formalno postal tudi kranjski župnik. Ljubljanski škof Krištof Ravbar (Rauber) (1488–1536) je bil zaradi številnih obveznosti na dvoru precej odsoten iz škofije, kranjski vikarji kot škofovi namestniki pa so imeli manjša pooblastila, kar so tedanji preddvorski vikarji znali zelo dobro izkoristiti. Zagotovo so preddvorski vikarji kot župniki nastopali od leta 1632 naprej, ko so pričeli samostojno voditi poročno matično knjigo. Po cerkvenem pravu je bilo namreč sklepanje zakonske zveze v pristojnosti župnika, od koder je izvirala nevesta. Samostojno vodenje matičnih knjig pa je zunanji izraz pastoralne neodvisnosti vikarjev od župnikov.

Preddvorski župnik je upravljal obsežno ozemlje, ki se je raztezalo od kranjskega mestnega obzidja na jugu, do vrha Kočne in Grintovca na severu, od doline reke Kokre na vzhodu, do meja župnij Naklo in Križe pri Tržiču v Udin Borštu na zahodu. V času največjega obsega je bilo v župniji okoli 800 hiš, 4500 vernikov, 16 podružnic in 6 pokopališč ter 42 vasi:

  • Babni Vrt,
  • Bašelj (s podružnično cerkvijo sv. Lovrenca na Gori),
  • Bobovek,
  • Breg ob Kokri (s podružnično cerkvijo sv. Lenarta),
  • Britof (s podružnično cerkvijo sv. Tomaža),
  • Čadovlje,
  • Čirče (s podružnično cerkvijo sv. Ožbolta),
  • Dol (Hrib),
  • Gorenje,
  • Hraše,
  • Huje,
  • Ilovka,
  • Klanec,
  • Kamnjek (pri Letenicah),
  • Kokrica (s podružnično cerkvijo sv. Lovrenca),
  • Letenice,
  • Mače (s podružnično cerkvijo sv. Nikolaja),
  • Mlaka pri Kranju,
  • Nova vas,
  • Orehovlje,
  • Pangršica,
  • Potoče (s podružnično cerkvijo sv. Jakoba na Gori),
  • Povlje,
  • Preddvor (z župnijsko cerkvijo sv. apostola Petra),
  • Predoslje (s podružnično cerkvijo sv. Ksista),
  • Primskovo (s podružnično cerkvijo Marijinega vnebovzetja),
  • Rupa (s podružnično cerkvijo sv. Marije Magdalene),
  • Spodnja Bela,
  • Spodnja Kokra,
  • Spodnje Tenetiše,
  • Srakovlje,
  • Srednja Bela (s podružnično cerkvijo sv. Egidija),
  • Srednja Kokra (s podružnično cerkvijo Naše ljube Gospe),
  • Suha pri Predosljah (s podružnično cerkvijo sv. Štefana),
  • Tatinec,
  • Trstenik (s podružnično cerkvijo sv. Martina),
  • Tupaliče (s podružnično cerkvijo sv. Klemena),
  • Zavoda (pri Letenicah),
  • Zgornja Bela,
  • Zgornja Kokra,
  • Zgornje Tenetiše (s podružnično cerkvijo sv. Dominika),
  • Žablje.

V času cesarja Jožefa II. Habsburško-Lotarinškega (1765/1780–1790) je prišlo do reform na področju cerkvene uprave. Cilj je bil bolj smiselno zaokrožiti župnijska središča, pri čemer naj bi župnije postale ozemeljsko manjše pastoralne enote z okoli 700 verniki. Noben vernik naj ne bi bil oddaljen od župnijske cerkve več kot pol ure hoda. Tako so se v letih 1786/1787 iz preddvorske (pra)župnije izločile nove dušnopastirske enote in tudi nekatere vasi:

  • lokalija Kokra (samostojna župnija od 1875–31. 12. 2019),
  • župnija Predoslje z vasmi Bobovek, Britof, Ilovka, Kokrica, Mlaka, Orehovlje, Srakovlje, Suha pri Predosljah, Tatinec,
  • lokalija Trstenik (samostojna župnija od 1875) z vasmi Babni Vrt, Čadovlje, Pangršica, Povlje, Tenetiše, Žablje,
  • vasi Letenice, Kamnjek in Zavoda so bile dodeljene lokaliji Goriče,
  • vasi Čirče, Primskovo in Rupa so bile dodeljene župniji Kranj.

Župniji Preddvor je ostalo le še šest podružničnih cerkva: na Gori (Bašelj), na Bregu ob Kokri, nad Mačami, na Gori (Potoče), na Srednji Beli in v Tupaličah. Leta 1788 je župnijo dodatno prizadel še odlok ljubljanskega gubernija, na podlagi katerega so morali župnija in podružnične cerkve na javni dražbi prodati vse gozdove, travnike, polja in ostalo dominikalno ter rustikalno posest, če je ta presegala zakonsko določen maksimum. Zaradi tega je bilo vzdrževanje cerkva v naslednjih desetletjih zelo otežkočeno, prav tako so se močno zmanjšali dohodki cerkovnikov.

Župnija sv. apostola Petra v Preddvoru je danes ena od 221 župnij ljubljanske nadškofije. Spada v dekanijo Šenčur. Od leta 2020 obsega 14 vasi (Bašelj, Breg ob Kokri, Hraše, Hrib, Kokra, Mače, Možjanca, Nova vas, Potoče, Preddvor, Spodnja Bela, Srednja Bela, Zgornja Bela in Tupaliče) in ima osem podružničnih cerkva:

  • sv. Lovrenca nad Bašljem,
  • sv. Lenarta na Bregu ob Kokri,
  • Brezmadežnega spočetja Device Marije v Kokri (31. 12. 2019 ukinjena kot samostojna župnija in 1. 1. 2020 pridružena župniji Preddvor kot podružnica),
  • sv. Nikolaja nad Mačami,
  • sv. Nikolaja na Možjanci (15. 8. 1937 izločena iz župnije Cerklje na Gorenjskem),
  • sv. Jakoba nad Potočami,
  • sv. Egidija na Srednji Beli,
  • sv. Klemena v Tupaličah.

Sedanja župnijska cerkev je bila postavljena leta 1751, kar priča kronogram nad glavnim vhodom v cerkev: »MIRO DEO AC SANCTO PETRO APOSTOLO« (čudovitemu Bogu in svetemu apostolu Petru). Zvonik s strelnimi linami izvira iz leta 1503. Cerkev z baročno opremo je leta 1752 posvetil tedanji ljubljanski knezoškof Ernest Amadej grof Attems (1742–1757), na kar nas opozarja drugi kronogram nad glavnim cerkvenim vhodom: »AB ERNESTO AMADEO CONSECRATA IN HÖFLEIN« (posvečena po Ernestu Amadeju v Preddvoru).

———————————————————————————————————————–

Viri

– Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana

– Koroški deželni arhiv, Celovec (Kärntner Landesarchiv, Klagenfurt)

– Nadškofijski arhiv Ljubljana

– Škofijski arhiv Videm (Archivio Storico Diocesano, Udine)

– Župnijski arhiv Preddvor

Literatura

– France M. DOLINAR, Drobci iz zgodovine župnije Preddvor, v: Preddvor v času in prostoru. Zbornik občine Preddvor (ur. Tone Roblek), Preddvor: Občina, 1999, str. 105–121.

– Janez HÖFLER, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Kranjska [Elektronski vir], Ljubljana: Viharnik, 2017.

– Janez HÖFLER, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, Ljubljana: Viharnik, 2013.

– Franc KOS, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Knj. 4 (11011200), Ljubljana: Katoliška tiskarna, 1915.

– Milko KOS, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Knj. 5 (1201–1246), Ljubljana: Leonova družba, 1928.

– Tone KRAMPAČ, Župnija Preddvor v prvem popisu prebivalstva na Slovenskem iz leta 1754, v: Preddvor – podobe minulih časov in ljudi. Zbornik občine Preddvor (ur. Miloš Ekar, Jure Volčjak, Vladimir Žumer), Preddvor: Občina, 2018, str. 40–65.

– Jure VOLČJAK, Stanko Jeglič (1906–1981). Življenje duhovnika v Ljudski republiki Sloveniji, v: Preddvor – podobe minulih časov in ljudi. Zbornik občine Preddvor (ur. Miloš Ekar, Jure Volčjak, Vladimir Žumer), Preddvor: Občina, 2018, str. 334–359.