Podružnična cerkev sv. Egidija, opata, na Srednji Beli

dr. Jure Volčjak


Cerkev sv. Egidija na Srednji Beli naj bi bila postavljena v 15. stoletju. V zgodovinskih virih naj bi bila prvič omenjena leta 1520 ob posvetitvi. Prvotno naj bi na njenem mestu, v vasi, ki se prvič omeja leta 1217 (de Velach), stala majhna kapelica, ki naj bi jo postavili lastniki gradu Brdo. Cerkev je bila zgrajena za potrebe štirih sosesk, tj. Spodnje, Srednje in Zgornje Bele ter Hraš. Še danes je to podružnica, ki obsega največje ozemlje v župniji.

Belska cerkev ima ohranjeno barokizirano romansko ladjo ter petstrano zaključen prezbiterij z rebrastim obokanim stropom iz okoli leta 1520. Na stropu v prezbiteriju sta še danes vidna dva sklepna kamna z upodobitvijo dveh vitezov, domnevno lastnikov gradu Brdo, ki ju obkroža devet manjših kamnitih plošč z grbi. Cerkveno ladjo je prvotno prekrival kasetiran lesen strop, ki pa je bil zaradi dotrajanosti leta 1856 odstranjen. V tem času so manjša gotska okna zamenjali z večjimi baročnimi, da je cerkev postala svetlejša. Cerkev naj bi ob tem tudi povečali proti zahodu; s tem so pridobili kor, povečala pa se je tudi cerkvena ladja.

Kljub temu, da naj bi za vzdrževanje cerkve skrbele štiri vasi, je bila belska cerkev na začetku 17. stoletja zelo zanemarjena in zapuščena. Vpliv protestantskih lastnikov gradu Brdo, ki so imeli v lasti večino posesti na Beli, je bil očiten. Na začetku 17. stoletja sta v cerkvi stala dva oltarja, veliki sv. Egidija, opata, ter stranski sv. Ahaca. Tretji oltar je stal pred cerkvenim vhodom. Vse tri je tedanji ljubljanski škof Rinaldo Scarlichi (1630–1640) ukazal odstraniti in postaviti nove. Soseska je tako cerkev opremila s tremi novimi oltarji. Nov veliki oltar sv. Egidija naj bi 26. junija 1650 posvetil ljubljanski škof Oton Friderik grof Buchheim (1641–1664). Prvotni stranski oltar sv. Ahacija je bil leta 1667 zamenjan s t. i. zlatim oltarjem, posvečenim na čast Matere božje. Nov je bil tretji stranski oltar sv. Ahaca, postavljen leta 1645.

Sedanji veliki oltar izvira iz leta 1888 in je tako že tretji po vrsti. Sredi oltarja stoji kip sv. Egidija, ki ga občasno prekrijejo s sliko istega svetnika s košuto, stoječega v oblakih, pod njim pa je podoba kmeta med molitvijo. Slika je delo kranjskega slikarja Matije Bradaška (1852–1915). Na levi strani oltarja stojita evangelist sv. Luka s svojim atributom (vol) ter apostol sv. Matija s sekiro, na desni pa evangelist sv. Matej z angelom, ki mu podpira knjigo, ter škof sv. Ambrož, ki v roki drži goreče srce. Atiko krasi slika Marijinega kronanja, delo neznanega avtorja. Za oltar skrbijo vaščani Spodnje Bele.

Stranski oltar Matere božje je bil postavljen namesto prvotnega edinega stranskega oltarja sv. Ahaca. Je bogato okrašen in spada med t. i. zlate oltarje. Glavno oltarno nišo krasi kip kronane božje matere Marije. Ta v levi roki drži žezlo, v desni pa kronanega deteta Jezusa; slednji ima v roki Zemljo, kar simbolizira njegovo oblast nad svetom. Na levi strani oltarja stoji sv. Pavel s sabljo, desni svetnik pa je zaradi manjka atributov nerazpoznaven; mogoče gre za sv. Petra. Atiko zapolnjuje angel varuh, ki vodi otroka, levo in desno pa stojita dva nerazpoznavna škofa. Na vrhu oltarja stoji nadangel Mihael kot zmagovalec nad hudim duhom, v roki pa drži tehtnico, s katero po ljudskem verovanju »vaga duše«. Za oltar skrbijo vaščani Zgornje Bele.

Tretji oltar sv. Ahaca je po svoji opremi najskromnejši in izvira iz leta 1645. Krasi ga samo podoba omenjenega svetnika, vrh oltarja pa je najti še angela s križem. Zanj skrbijo vaščani Srednje Bele. Pri oltarju tega svetnika je od leta 1615 delovala bratovščina sv. Ahaca. Do danes se nam je ohranila listina papeža Benedikta XIV. (1740–1758) iz leta 1748, s katero je vsem rajnim članom bratovščine podelil popolni odpustek.

Oba stranska oltarja sta do konca 70. let 20. stoletja stala na lesenih oltarnih menzah. V času popotresne obnove pa sta bili obe oltarni menzi odstranjeni, oltarja pa postavljena na dve marmorni plošči, vzidani v steno.

Južno stran zunanje fasade krasi velika freska sv. Krištofa, ki na desni rami nosi Jezusa, slednji pa z desnico blagoslavlja. Freska obsega celotno višino stene in je bila ob vzidavi okna močno poškodovana in okrnjena. Odkrita je bila ob obnovi zunanje fasade leta 1997. Umetnostni zgodovinarji jo datirajo v 16. stoletje. Mlajša, slabše ohranjena poslikava je ohranjena tudi nad glavnim cerkvenim vhodom. Gre za delo domačina Jožefa Delavca iz leta 1904, slike pa prikazujejo sv. Ahaca, kronanje device Marije ter sv. Egidija.

Zunanji izgled cerkve je bil v preteklosti drugačen kot je danes. Cerkev je zunanjo baročno podobo izgubila ob prenovi cerkvenega zvonika leta 1922. Prvotni cerkveni zvonik je bil precej nižji, kot je danes, vrh pa sta krasili dve čebuli ena nad drugo (podobno kot na Bregu in v Tupaličah). Zadnjih sto let cerkveni zvonik tako krasi koničasta streha. Stare skodle je zamenjala rdeče obarvana pločevinasta streha, slednja pa je bila leta 1978 nadomeščena z bakrom. Ob prenovi leta 1922 je bil zgrajen tudi pokopališki zid. Cerkev je bila temeljite prenove deležna ponovno leta 1978, ko je bilo potrebno sanirati poškodbe, nastale po uničujočem potresu z epicentrom v italijanski Furlaniji leta 1976, ki ga je čutila praktično vsa srednja Evropa. Cerkev je bila močno razpokana, zato je bila na novo statično povezana, zamenjana so bila stara lesena okna, narejena je bila nova fasada. Cerkveni zvonik je nad linami za zvonove dobil novo betonsko ploščo ter novo ostrešje. Leta 1980 je bil zamenjan tudi lesen pod na koru in kamniti pod v zakristiji. Leta 1982 je bilo nameščeno električno zvonjenje. Kasneje je bila cerkev opremljena z novimi klopmi, novim križevim potom, leta 2003 je dobila nov oltar in ambon, obrnjena proti vernikom, tekom let pa so bile s pomočjo domačinov in dobrotnikov narejene še številne druge izboljšave (obnovljena cerkvena ura, nov strelovod, nova kritina, nove jaslice, osvetlitev zvonika in notranjosti cerkve, obnovljeno bandero, obnovljen lestenec, prenesen iz župnijske cerkve, obnovljeni in pozlačeni oltarji, obnovljena mrtvašnica itd.).

V cerkvenem zvoniku vse od 18. stoletja naprej visijo trije zvonovi. Do odvzema zvonov v času 1. sv. vojne leta 1917 je iz zvonika odmeval zven bronastih zvonov, natančno pred 100. leti, leta 1921, pa sta jih nadomestila dva jeklena zvonova. Tretji (bronasti) se jima je pridružil leta 1927. Leta 1755 je kranjski zvonar Janez Kristijan Riser ulil veliki in mali zvon. Veliki zvon je tehtal 539 kg in imel premer 98 cm (glas ges1). Na njem so bile podobe Križanega, sv. Ane, Gospodovega oznanjenja devici Mariji in sv. Janeza Krstnika. Mali zvon je imel premer 76 cm, tehtal je 266 kg, uglašen pa je bil na glas c2. Krasile so ga podobe Marije Kraljice, sv. Boštjana, sv. Valentina in sv. Jurija. Srednji zvon premera 85 cm pa je leta 1801 v Ljubljani ulil Janez Jakob Samassa. Tehtal je 319 kg, uglašen pa je bil na glas b1. Okrašen je bil s podobami Križanega, Rožnovenske Matere božje in sv. Katarine.

Leta 1921 je KID Jesenice cerkvi dobavila dva nova, precej večja in težja jeklena zvonova: veliki zvon tehta 860 kg in ima premer 125 cm (glas f1-5), srednji zvon s premerom 101 cm pa je težak 484 kg (glas b1-6). Leta 1927 je cerkev dobila še mali zvon, delo Zvonarne in livarne Šentvid nad Ljubljano, ker se je prejšnji po 1. sv. vojni ubil, zato ga je bilo treba na novo preliti. Zvon ima premer 78 cm, tehta pa 254 kg (glas c2+1); žal nima jasnega glasu. Krasita ga podobi Žalostne Matere božje s sedmimi meči v srcu in sv. Egidija, opremljen pa je tudi z napisom: »SV. MARIJA IN SV. EGIDIJ PROSITA ZA NAS«.

Okoli belske cerkve je od srednjega veka do leta 1980 obstajalo tudi pokopališče. Zadnji pokojnik je bil na Srednji Beli pokopan junija 1962. Kasneje so vse umrle iz vseh treh Bel in Hraš pričeli pokopavati na novem pokopališču v Preddvoru. Belsko pokopališče je bilo leta 1980 prekopano in opuščeno.

Občina Preddvor je cerkev sv. Egidija na Srednji Beli leta 2006 razglasila za spomenik lokalnega pomena.

———————————————————————————————————————–

Viri

– Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana

– Koroški deželni arhiv, Celovec (Kärntner Landesarchiv, Klagenfurt)

– Nadškofijski arhiv Ljubljana

– Župnijski arhiv Preddvor

Literatura

– Matjaž AMBROŽIČ, Zvonovi v preddvorski župniji, v: Preddvor – podobe minulih časov in ljudi. Zbornik občine Preddvor (ur. Miloš Ekar, Jure Volčjak, Vladimir Žumer), Preddvor: Občina, 2018, str. 228–247.

– France M. DOLINAR, Drobci iz zgodovine župnije Preddvor, v: Preddvor v času in prostoru. Zbornik občine Preddvor (ur. Tone Roblek), Preddvor: Občina, 1999, str. 105–121.

Gotika v Sloveniji, Ljubljana, 1. junij–1. oktober 1995 (gl. ur. Janez Höfler), Ljubljana: Narodna galerija, 1995.

– Janez HÖFLER, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Kranjska [Elektronski vir], Ljubljana: Viharnik, 2017.

– Janez HÖFLER, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, Ljubljana: Viharnik, 2013.

– Janez HÖFLER, Srednjeveške freske v Sloveniji. Knj. 1, Gorenjska, Ljubljana: Družina, 1996.

– Franc KOS, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Knj. 4 (11011200), Ljubljana: Katoliška tiskarna, 1915.

– Milko KOS, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Knj. 5 (1201–1246), Ljubljana: Leonova družba, 1928.

– Jure VOLČJAK, Stanko Jeglič (1906–1981). Življenje duhovnika v Ljudski republiki Sloveniji, v: Preddvor – podobe minulih časov in ljudi. Zbornik občine Preddvor (ur. Miloš Ekar, Jure Volčjak, Vladimir Žumer), Preddvor: Občina, 2018, str. 334–359.