dr. Jure Volčjak

Podružnična cerkev sv. Lenarta na Bregu ob Kokri naj bi bila postavljena konec 14. stoletja, posvečena pa leta 1403. V zgodovinskih virih se dokazljivo prvič omenja v listini, izdani 17. septembra 1426. Sama originalna listina žal ni ohranjena, pač pa se je ohranil njen prepis iz 17. stoletja. Cerkev je v času postavitve stala na ozemlju kranjske župnije (St. Leonhard in Krainburger pfarr am Rain). Sama vas Breg je omenjena občutno prej, že med letoma 1147 in 1154, in sicer v listini, ki je določala razmejitev posesti cistercijanskega samostana Vetrinj (Viktring) v okolici Preddvora (usque ad villam predictam que Rain nuncupatur).

Cerkev sv. Lenarta spada med najpomembnejše spomenike gotskega stavbarstva in stenskega slikarstva na Gorenjskem. Ima eno izmed najbolje ohranjenih srednjeveških notranjosti na Gorenjskem. Poznoromanska cerkvena ladja ima obliko kvadrata, zaključuje pa jo poslikan slavolok, ki izvira iz časa zgodnje gotike. Za slavolokom lahko občudujemo bogato poslikan šestdelni rebrasti svod gotskega prezbiterija tipa kranjskega prezbiterija. Cerkev je znana po znamenitih freskah na slavoloku in v prezbiteriju, lesenem stropu ter dveh vitražih.

Poslikave (freske) so delo furlanskih mojstrov; nastale so okoli leta 1400. Gre za eno najbolje ohranjenih in neprekinjenih gotskih poslikav v Sloveniji. Nekateri prizori so popolnoma identični poslikavam v cerkvah bližnje okolice (Bodovlje, Tupaliče), kar dokazuje, da gre za delo istega mojstra oziroma iste delavnice. Freske prikazujejo sv. Lenarta pri osvobajanju jetnikov, sv. Miklavža pri obdarovanju nevest, sv. Jurija v boju z zmajem, Kristusa v mandorli, simbole evangelistov (orel, angel, vol, lev), cerkvene očete pri pisanju, Adama in Evo ob drevesu spoznanja, kolono prerokov s popisanimi trakovi, apostole, pasijonske prizore (Oljsko goro, Kristusa pred Pilatom, trnovo kronanje, bičanje, polaganje v grob in Jezusovo vstajenje), daritev bratov Kajna in Abela ter sv. Barbaro, sv. Katarino in Veronikin prt. Poslikave so bile pod beležem ponovno odkrite ob prenovi cerkve konec 50. let 20. stoletja. Freske na nekaterih mestih zaradi poslikave na suh omet niso najbolje ohranjene, nekatere pa so bile poškodovane ob kasnejši vzidavi okna ter vrat v zakristijo.

Cerkveno ladjo je do leta 1971 krasil lesen kasetiran strop iz 17. stoletja (po restavriranju so ga namestili v cerkvi na sv. Lovrencu nad Bašljem). Ob restavriranju so pod njim odkrili še starejši poznogotski strop, ki naj bi nastal med letoma 1470 in 1480. Gre za edini tak ohranjeni gotski strop na ozemlju Slovenije, poslikan s figuralno ornamentiko. Meri 9,3 x 6,6 m, kompozicijsko pa je razdeljen na pet vrst s po šestimi prizori v vsaki vrsti. Razdeljen je torej na 30 figuralnih polj, med seboj ločenih z rdeče naslikano borduro, ki dajejo vtis kasetiranega stropa. Poslikave so delo mojstra iz bližnjega Seničnega, ki je sodil med vrsto istrskih freskantov, ki so v srednjem veku množično delovali tudi na slovenskem ozemlju. Strop moramo ob ogledu občudovati od leve proti desni strani in od slavoločne stene proti vzhodu, saj se prizori stekajo v poslikavo slavoloka in prezbiterija. Prvi del prikazuje Marijino življenje: njeno mladost (Joahimova daritev, zaroka z Jožefom), evangelijske prizore njenega in Jezusovega življenja, zaključek pa predstavlja prizor Marijinega kronanja. Drugi del prikazuje življenje Jezusa Kristusa, mojster pa je snov črpal iz čudežev in prilik.

Posamezna polja prikazujejo naslednje prizore:

Prva vrsta: Veliki duhovnik zavrača dar Joahima in Ane, Joahim na paši, Angel oznani Marijino rojstvo, Srečanje Joahima in Ane pri zlatih vrtovih, Marijino rojstvo, Marijin vstop v tempelj.

Druga vrsta: Zaroka Marije in Jožefa, Oznanjenje, Obiskanje Elizabete, Jezusovo rojstvo, Jezusovo obrezovanje, Marija daruje Jezusa v templju.

Tretja vrsta: Beg v Egipt, Pokol betlehemskih otrok, Dvanajstletni Jezus v templju, Jezus v templju med učitelji, Ana Samotretja, Marijino kronanje.

Četrta vrsta: Oprostitev grešnice, Ozdravljenje dveh slepih, Jezus in Samarijanka, Ozdravljenje mrtvoudega, Svatba v Kani Galilejski, Krst pri reki Jordan.

Peta vrsta: Ozdravljenje moža s suho roko, Druga skušnjava (svoboda), Prva skušnjava (sebičnost), Tretja skušnjava (moč), Obuditev mrtvega Lazarja, Prilika o bogatem mladeniču.

Breško cerkev sta v prezbiteriju na vsaki strani velikega oltarja dolga stoletja krasili tudi dve izjemno lepo poslikani stekleni okni (vitraža). Umetnostni zgodovinarji domnevajo, da ju je cerkev dobila s posredovanjem vetrinjskega samostana, ki je v okolici Preddvora imel obsežno posest. Vitraža naj bi bila izdelana v letih 1410 in 1415 v t. i. mehkem slogu, slogovno naj bi sodila v štajerski prostor, bila pa naj bi edina te vrste v Sloveniji. Na žalost sta bila 30. oktobra 1990 ukradena, zato ju danes nadomeščata kopiji. Na levem oknu so bile zgoraj podobe Jezusa, Marije in njene matere sv. Ane, spodaj pa podobi sv. Katarine z mečem in kolesom ter sv. Doroteje s košarico cvetja. Na desnem oknu so bili zgoraj upodobljeni Križani Jezus, ob njem pa Marija in apostol sv. Janez. Pod njima sta stali sv. Barbara s stolpom in sv. Marjeta s priklenjenim zmajem.

Leta 1877 so cerkev opremili z novim velikim oltarjem sv. Lenarta, ki je nadomestil starejši zlati oltar istega svetnika. Izdelan je bil v delavnici mojstrov Šubic. Ob odkritju gotskih poslikav v prezbiteriju so ga leta 1957 odstranili, na obnovljeno kamnito oltarno menzo pa so postavili tri svetnike s tega oltarja: sv. Lenarta, sv. Martina in sv. Ambroža. Stranska zlata oltarja sv. Ane (iz leta 1675) in sv. Hieronima izvirata iz časa zgodnjega baroka (druga polovica 17. stoletja); sta bogato izrezljana in poslikana. V času restavriranja cerkve v drugi polovici 20. stoletja sta bila prestavljena v cerkveno ladjo ob stranski steni, ker sta tudi onadva zakrivala poslikave na slavoloku. Na prvotnih mestih sta ohranjeni le kamniti oltarni menzi.

Cerkveno ladjo krasi obnovljen star kamniti pod iz zelenega peračiškega tufa. V cerkvi visi tudi križev pot neznanega avtorja. Oljne slike na platnu so vstavljene v baročno rezljane in pozlačene okvire. Ob kraji vitražev je izginila tudi slika 10. postaje, ki jo danes nadomešča kopija. Na fasadi zunaj cerkve so ohranjeni deli fresk istrskega mojstra iz druge polovice 15. stoletja.

V cerkvenem zvoniku vse od 18. stoletja naprej visijo trije zvonovi. Do odvzema zvonov v času 1. sv. vojne leta 1917 je iz zvonika odmeval zven bronastih zvonov, natančno pred 100. leti pa jih je nadomestil zven jeklenih zvonov. Leta 1788 je ljubljanski zvonar Janez Jakob Samassa ulil 280 kg težak veliki zvon premera 80 cm (glas h1). Na njem so bile podobe križa, Marije Kraljice in svetnika z vrvjo okoli pasu, krasil pa ga je dokaj priljubljen prošnji vzklik 18. stoletja v latinščini: »A FULGURE ET TEMPESTATE LIBERA NOS DOMINE« (Treska in hudega vremena, reši nas, o Gospod). Srednji zvon premera 73 cm je leta 1846 v Ljubljani ulil Anton Samassa ml. Tehtal je 212 kg, uglašen pa je bil na glas cis2. Okrašen je bil s podobami Križanega, sv. Mihaela in sv. Antona Padovanskega. Najstarejši je bil mali zvon, ki ga je leta 1724 v Ljubljani ulil Gašper Franchi. Imel je premer 66 cm, tehtal je 167 kg, uglašen pa je bil domnevno na d2. Krasile so ga podobe Križanega, Marije z Jezusom in sv. Nikolaja, krasil pa ga je tudi napis: »† PER SIGNVM CRVCIS DE INIMICIS NOSTRIS LIBERA NOS DEVS NOSTER« (Po znamenju križa reši nas naših sovražnikov naš Bog). Leta 1921 je KID Jesenice cerkvi dobavila dva nova, precej večja in težja jeklena zvonova: veliki zvon tehta 1200 kg in ima premer 143 cm (glas d1-2), srednji zvon s premerom 118 cm pa je težak 720 kg (glas fis1+8). Leta 1922 je cerkev dobila še mali zvon premera 103 cm, tehta pa 460 kg (glas a1+3). Breška cerkev je bila prva podružnična cerkev v preddvorski župniji, ki je konec 70. let 20. stoletja dobila sistem električnega zvonjenja.

Zunanjščina cerkve je bila tekom stoletij večkrat prebeljena, prav tako je bila nekajkrat zamenjana tudi kritina na strehi (tudi zaradi slabe kvalitete strešnikov). Od avgusta 2021 je obnovljen tudi cerkveni zvonik, na novo pa sta prebeljeni tudi zvonik in zunanja cerkvena fasada; sivo pobarvano in dotrajano pločevino je zamenjal svetleč baker, ki ob sončnem in jasnem vremenu kar kliče k občudovanju, obenem pa dokazuje, da Brežanom ni vseeno za Božjo hišo, ki so jo s trdim delom in številnimi odrekanji postavili njihovi predniki pred več kot 600 leti.

Občina Preddvor je cerkev sv. Lenarta na Bregu ob Kokri leta 2006 razglasila za spomenik lokalnega pomena.

———————————————————————————————————————–

Viri

– Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana

– Koroški deželni arhiv, Celovec (Kärntner Landesarchiv, Klagenfurt)

– Nadškofijski arhiv Ljubljana

– Župnijski arhiv Preddvor

Literatura

– Matjaž AMBROŽIČ, Zvonovi v preddvorski župniji, v: Preddvor – podobe minulih časov in ljudi. Zbornik občine Preddvor (ur. Miloš Ekar, Jure Volčjak, Vladimir Žumer), Preddvor: Občina, 2018, str. 228–247.

– France M. DOLINAR, Drobci iz zgodovine župnije Preddvor, v: Preddvor v času in prostoru. Zbornik občine Preddvor (ur. Tone Roblek), Preddvor: Občina, 1999, str. 105–121.

– Gotika v Sloveniji, Ljubljana, 1. junij–1. oktober 1995 (gl. ur. Janez Höfler), Ljubljana: Narodna galerija, 1995.

– Janez HÖFLER, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Kranjska [Elektronski vir], Ljubljana: Viharnik, 2017.

– Janez HÖFLER, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, Ljubljana: Viharnik, 2013.

– Janez HÖFLER, Srednjeveške freske v Sloveniji. Knj. 1, Gorenjska, Ljubljana: Družina, 1996.

– Franc KOS, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Knj. 4 (11011200), Ljubljana: Katoliška tiskarna, 1915.

– Milko KOS, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Knj. 5 (1201–1246), Ljubljana: Leonova družba, 1928.

– Jure VOLČJAK, Stanko Jeglič (1906–1981). Življenje duhovnika v Ljudski republiki Sloveniji, v: Preddvor – podobe minulih časov in ljudi. Zbornik občine Preddvor (ur. Miloš Ekar, Jure Volčjak, Vladimir Žumer), Preddvor: Občina, 2018, str. 334–359.